Daleč daleč je za naju pomlad

...leta prinesla so jesen. Po letanju sem in tja, dnevu polnem opravkov, sem se zadnjič na hitro ustavila še pri našem atu. V stanovanju, kjer se čas ne vrti ne prej, razen ure in tv sporeda. Na kavču debatirava o tem in onem...in o tem, da je 1.oktobra imel obletnico 64 let poroke. Mama je od lani pokojna. Poročena sta bila od leta 1.okt.1945....in ob tem se človek vpraša, če smo dejansko še zmožni biti toliko časa z eno in isto osebo? Da ob prvem problemu ne odkorakaš stran in ne iščeš utehe v drugih. Da se pri 90 spomneš vseh pomembnih datumov in zgodovine. Da skrbiš za nekoga, ko sam zase ne more več. In tudi potem vsak dan obiščeš njegov grob in daš gor sveže rože. Sliši se kot neka utvara in iluzija, nezmožna praksa sredi ponorelega sveta. Pa vendar ne glede na vse ovire in polena, vse zlome in praske, je srce edini inštrument, ki dela tudi ko je zlomljeno. Zato ja vrjamem v to ljubezen, vrjamem, da lahko isto roko držiš do konca svojih dni in poljubljaš usta ter obraz osebe, ki ti ni nikoli odveč in boš zanjo naredil vse, res vse. Naivno mišlenje? Ne, vzgoja in spoštovanje. In to želim tudi vam...da boste tudi vi svojim malčkom govorili o zgodbicah življenja.