Želja velika kot Ankaran

Smo navijali...srčno, močno, vendar glavni polom je bila že tekma z Ameriko. Navijanje in družba te potegneta v krog evforije, planov in predvidevanj, luštno je bilo. Po žalostnem in tihem koncu pa v hrib. Najlažje je v dobri družbi gont v hrib, počasi in v debati o tem in onem, pa mine 20 km klanca. Po 1 uri in 40 min, vrh Ambroža. Ker se je delal mrak, bo Krvavec še počakal. Razgled je bil enkraten. Čiste barve, rumena svetloba sonca, ki zahaja, vonj pokošene trave, črički, mir. Ko premakneš rit pa se spomniš, ajoj, rit od sedeža, hahaha :) In nato flash... v kaj se podajamo jutri ob 5.uri zjutraj? Prisežem da se v pjanih trenutkih ne menim več debilnosti. Mogoče no. Odvisno če dosežemo cilj. in kaj je cilj? Štart Vir pri Domžalah, po stari cesti do Ankarana. S kolesi. Fajn ne? S ponyi! Ja rogovi staodobniki. Poni in 18 colska kolesa. Poni, ki gre 10 km na uro in nima prestav vs. ovinkasta cesta s klanci. Kdo je močnejši?? Kdo bo koga? Cesta nas? Kolo kaput? Ne bom razlagala črnih scenarijev, morda je bolje da odmislim kaj nas čaka. Ker še predobro vem kaj nas čaka. Vem kako je odpeljat 130 km z navadnim kolesom, to je simpatično in užitek. Tu pa...hahaha, s srcem smo pri stvari. Želja velika kot Ankaran! Mir z vami :) Če nas vidite...retro kolesarje, beep for peace!