Ko tečeš...

...kakšen je tvoj bonton? To sem analizirala že večkrat. Greš v hribe in če nisi ravno razvajana srajca, ponavadi pozdraviš in morda kakšno rečeš. Tako vzpostaviš tisto pristno ravnovesje, ki ti ga mesto vzame in narava vedno znova daje. Ljudje smo vedno bolj vsak zase, se neradi vtikamo v druge, vendar določeni kraji te preprosto preobrazijo v nasmejanega človeka. V hribih je že tako vse bolj po domače in na izy. Enako med tekom, če tečeš po kašnih fensih poteh šmarne gore potem boš zamanj iskal nasmeh in pozdrav sotekača. Če tečeš po raznih poljskih poteh, stran od mesta, pa ponavadi večkrat naletiš na nasmeh. Pa čeprav imamo v ušesih mp3je. Vsaj jaz vedno dvignem roko iz zaviham kotičke ustnic. Zdi se mi prav, ker dejansko tečeš zaradi dobrega počutja in takšne malenkosti so res super. Vsi se matramo, vsi treniramo. Bolj se približuje kakšna tekma, več je tekačev na cestah, večkrat slišiš "priprave a!". O seveda:) in odtekaš dalje. Tako dobiš tisto potrdilo, ki se na maratonih kar potencira. Vzdušje, sproščenost, šport. Dež, sonce, sneg. Dihaš, športaš in se sprostiš. Zato vam priporočam, da vso zategnjenost pustite v službi, v mestu, ali pa jo odšvicajte ter poskusite terapijo z nasmehom:)

Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža