Al Capone

Žur. Naslednji dan mižikneš ob 12 in vstaneš ob 13. Za kosilo sarme...paše. Nato se mačkasto odpraviš na badminton, v upanju da bo potem bolje. Par smešnih iger brez prave moči in nato dolg tuš. O ja, tuš! Slabo vreme te prisili, da odbluziš po nakupovalnih središčih. Decembra sem se jim spreto ognila, v soboto pa je pasalo početi nič pomenljivega. Prva postojanka v Al Caponeju...ne moreš mimo po prekrokani noči in težki rekreaciji. Solata s pršutom, šunko in mladim sirom ter pica s svežim paradižnikom in mocarelo. Ocenila sva, da bi solata lahko imela malo več belega preliva in kakšen košček pršuta več, ki je bil dejansko le v roži na sredini solate. Osebno sem pogrešala še kak češnjev paradižnik. V Bufu so me s solato bolj prepričali, čeprav je bila tudi ta odlična. Sveži paradižnik na pici je itak zmaga. Postrežba je na gužvo še kar hitra. Med jedjo lahko opazuješ tavajoče nakupovalce, ki so po večini tako kot midva tavali brez jasnega cilja. Sicer pa zakaj pa ne, čeprav mi ni v navadi. Je pa zabavno vsake toliko biti tam v žumbusu, kamorkoli zaviješ gore prebrskanih oblek in razmetanih čevljev. Tako tudi če bi hotel nimaš želje kaj kupiti. Ta mravljišča so le plan ž, ko vse ostalo ni na sporedu. Za mano je prijeten vikend. Ozračje je precej toplo, tako da se tekaški treningi lahko začnejo. Danes sva že malo tacala po blatu in gozdu. Želja po snegu je za enkrat potešena, čeprav smučke čakajo na nove spuste...Lep začetek tedna!

Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža