Time is running out

Sediva v hotelski sobi soočena s problemom, da na letalo ne moreva nesti pjače. Damn. Sedaj morva spiti dobro rdečo vino in hvala bogu nisva kupila portovca za 1000 evrov. V glavnem razmetana šaro bo treba spet zbasati v ruzake, le da tokrat ne greva na nasledno destinacijo, ampak proti domu. David pravi da ga ujame feeling vračanja na avionu, mene ponavadi doma. Ko že vse pozdraviš, odložiš cune in nato obsediš z zadnjimi 14 dnevi v glavi. Prvi teden so me odnašali valovi, nato me je prestrašil in presenetil Porto, Aveiro je bil balzamm Lizbona pa prava mestna dama. Včeraj sva se potikala med velikimi ribami in morskimi želvami, pila pivo v parku in uživala v sončnem zahodu. Danes utrujena od vsega sva podaljšala jutro in se nato pešaka odpravila do centra in nazaj. Miren sobotni dan z bolšaki in drugim ritmom kot med tednom. Prejle sva sedela in občudovala razgled. Lizbona je res krasno mesto. Precej varno in podobno Ljubljani. Všeč mi je njihov jezik. V Lizboni se z angleščino vse zmeniš, drugje pa ti oni portugalsko ti pa nazaj ja ne razumem te ampak hvala. Lahko se rodijo dokaj smešni dialogi. Danes torej so dovoljene sanje, jutri je nov dan.