Priprave na Lublanca


Lani je bilo prvič. Kenijci me niso prehiteli za en krog, končala sem pod 2h in zakoličila zadan cilj 21 km. Kaj je letos novega? Od začetka sezone imam z nabiranjem kmjev probleme. Me je dajala sapa, mi ni ugajala vročina, prehitr dvig pritiska, zmanjka motivacije in preusmeritev v druge aktivnosti. Telo mi je enostavno sporočilo, da rabim predah. Nisem se počutila dobro, še huje, večkrat sem po tekmi bila bleda in samo še za v posteljo. Sedaj sem se odločila, da se spet priključim triatloncem. Temperature so spet v mojem stilu in motivacija je nazaj. Treningi so boljši kot lani. Ne pretiravam in skušam imeti svoj ritem, kar je v skupini kar težko, ker vedno nekdo pobegne. Vendar ko poznaš svoje telo, ko najdeš ritem, takrat si zmagal, takrat delaš sebi v prid. Vsak trening je trening za najpomembnejšo mišico - srce. Z nogami nisem imela nikoli problemov, le  s kisikom, kar je posledica slabe mišice. Sedaj, ko jo matram s klanci in intervali, postaja veliko močnejša in treningi lažji. Imamo jih 3krat na teden vodeno in par samostojnih. Glava ja umirjena in misli umerjene v naslednji korak. Ura in pol na trening. Ponavadi druga polovica hitrejša. Cilj je podoben kot lani. Odteči svojih 21 km, morda kako minutko boljše. Del triatloncev je izredno močen, posledica celoletnih treningov. To je naša motivacija, nekdo, ki te šopa in vleče naprej. Hkrati pa se moraš tudi sam brcati v rit, ker v kak klanc bi se raje ustavil in po 10 km bi najraje nehal, ampak ne...ker je takoj za tabo nekje Klemen, ki uravnava ritem. In če ne moreš, povečaj frekvenco korakov, zmanjšaj ritem in globoko dihaj. Da se. Pripravljamo se. Lušn:)

Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža