Minljivost

Vcasih pride cas, ko se zaves kako hitro te lahko ni vec. Pride moment, novica, vest...ko vidis, da trditev, da se tebi to ne more zgoditi, ne drzi vode. Vse se lahko zgodi in obrne zivljenja na glavo. In medtem, ko sem se danes potepala po letaliscih sama, sem razmisljala kolikokrat sem se ze sama ognila smrti. Na primer...nekdo te izsili na cesti in vedno zadnji moment odvijes. Kot bi te nekdo cuval. Ali pa dogodki, ki ti vzamejo sapo, vendar se vse dobro konca. Ce je vse ok, je le materialna skoda. Ampak kaj ko enkrat mreza popusti? Vem, je treba najti moc in tudi to prebroditi. Ostanejo spomini in lepe zgodbe, ampak obcutek praznine pa vcasih kar ne popusti. In to je to o cemer govorim. Vecino casa vse gre, clovek se navadi, pozabi, a takrat ko se spomnis s srcem, ko ves da osebe ali bitja ni vec, pa verjetno noben ni skala moz. In vsi smo na isti poti, vprasanje je le koliko casa bomo se hodili po svetu. Zato pa...uzivajte vse dni in povejte vsem, da jih imate radi. Vsakic.