Težke misli

Zadnje čase sem res razočarana, mogoče še bolj kot ponavadi, nad krutostjo ljudi. Zgodba o levu Cecilu, ki je končal svoje življenje, da je nekdo njegovo glavo obesil v dnevno sobo. Pa vsa tista poziranja ob trofejah velikih živali, kot da smo nazaj v ledeni dobi in lovimo mamute. Takrat so jih lovili vsaj zaradi hrane in ne da bi nkegovo glavo obesili na strop jame in jedli oklje za dvig potence. Po eni strani stražimo še zadnje 4 živeče nosoroge, po drugi strani pa omogočamo ljudem brez pameti in debelimi denarnicami, lov nanje. Katastrofa. Srce poka še bolj, ko berem vsa tista onesnaženja koralnih grebenov, slike morskih želv z vrečkami in poginulih delfinov ter kitov na obalah kamor so jih prignali ribiči. Nas bo kdaj srečala pamet? Ali je za to že prepozno?

Če pogledamo bližje, zgodba o psički, ki so ji zažgali uhlje in poškodovali tačke, mački, ki so ji namerno odstrani kremplje, da ne bi praskala, resno?! Vsi tisti odvrženi mladički ter vsi tisti, ki tega niso preživeli.

Vsa ideologija nagačenih živali, pobijanje veličastnih bitij...mislim da je človeštvo res prišlo v fazo, ko bomo sami sebe pobili, ker drugače enostavno ne bo več šlo. Le kje je zgornja meja?

Jaz sama ne morem več spremljati tega, ker me bo kap. Zato sem se odjavila od določenih medijev, ker drugače bom posovojila vse kar je. Res me razžalosti...in lahko pomagam, pomagam svoji okolici. Skrbim za lepo okolje, s sprehoda večkrat prinesem vrečko smeti in jo odvržem v kanto kamor paše. V gozdu imam to srečo, da srečam podlasico, kosa ali srno, in uživam v vsaki tej priliki, ker jih je res malo. Zakaj bi torej imel glavo lepega jelena v dnevni sobi? In nagačenega svizca na stopnišču? In nikoli ne bom razumela kdo je tako bolan da bi poškodoval pasjega ali mačjega mladička namerno in v tem užival?? Bolano!

In vem da ne moremo preprečiti tega, ker vedno se bo našel nek idiot brez pameti, lahko edino poskrbimo da bo naš vložek v okolje kjer živimo takšen kot smo si ga zadali in spremenimo nekatera dejanja - npr. kupujemo izdelke ki niso testirani na živalih. In ko boste malce izgubljeni v svetu, priporočam pol ure sedenja na kakem drevesu sredu gozda, ni boljše terapije da najdeš vse odgovore in bistvo. Pa naj bo še tako čudno, ampak tako je. Imej glavo s katero razmišljaš in srce s katerim čutiš, pa bo. Pa bo!

Po drugi strani pa pustite svojim ljubljenčkom, da so živali in se obnašajo pes kot pes in maček kot maček. Ker vsak ima svojo vlogo na svetu in naš mačkon nosi miši in pes preganja mačka, čeporav ga na koncu poliže od veselja. Opazovanje ptic je najbolje na vrtu in ko včasih srečaš kakega ježka, ne bodi presenečen zakaj zganja tak hrup.

Sanjam o svetu, ki ga vrjetno nikoli ne bom doživela, ampak upam da vse te barabe sreča enkrat pravica. Če še sploh obstaja.