Velika planina

Včeraj sva pomagala pri transportu prtljage na Veliko planino. Prvič po dolgem času sem se peljala z nihalko. Se spomnim, ko je Velka bila še pravo lokalo smučišče in smo v dolgih vrstah stali s smučkami in pancarji, da je gondola vse podelala. Tega ne bom nikoli pozabila, teh prizorov pisanih pajacov, dolgih smučk, ropota pancerjev. Kako se vse spremeni. In kako smo postali razvajeni. Na sedežnici je bil en fant, ki se je bal da bi mu ruzak padel dol, ker ima notri laptop. Včasih pa smo se bali da ne bi zgubili vrečke s kruhom. Časi se spreminjajo in se mi zdi, da se vsako leto bolj obremenjujemo s stvarmi, ki dejansko niso pomembne. Človek rabi res malo, da se ima fino. Dojenčki so srečni, ko so ljubljeni, siti in previti. In odrasli pravzaprav enako - sit, napit in čist. Pa dobra družba, družina, igra kart, svečke in to je TO. Vsem priporočam naj se vsake toliko malce odklopijo od vsega vrveža. Ali kje sem že nekje prebrala: rad imam retro in vintige stvari, ampak predvsem zato ker jih lahko uporabljam v sedanjem času. 
V novem letu 2016 vam želim en res fajn offline odkop v gorskih kočah ali na poleti v spalki pod zvezdami nekje v hribih. Zna biti zelo romantično, Cheers!






Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža